Minila sta dva meseca od zadnjega leta. Daljši premori niso ok in to smo že predelali. Ampak poletja in morja se pač ne sme izpustiti. Važno da je želja po letenju še vedno na višku.

Ker je minilo toliko časa, je bilo edino logično, da se naredi nekaj šolskih krogov in kakšno imitacijo odpovedi motorja. Sem rabil dobrih 20 minut oziroma nekaj touch & go, da je bilo letenje nekako v mejah normale. Inštruktor (Anže) mi nato pokrije inštrumente in pravi: leti po občutku. To mi je šlo presenetljivo dobro in samozavest je takoj zrasla. Še dve fotki, vzeti iz video posnetka:

V zadnjem času sem se veliko pripravljal na izpit iz teorije, pa zgleda da vseeno premalo. Sam izpit traja 3 ure in zajema vsa področja, ki smo jih v šoli predelali in tudi posamično preverili znanje. Ker pa sem bil “furjast” mi je enega od devetih izpitov uspelo zbrati manj kot 75% 🙁 Zato bom moral “samo” tega še enkrat opravljati. Aja padel sem na osnove teorije letenja, se pravi na teoriji teorije 😉 EPIC FAIL!

V praksi pa je precej lepše. Zadnjič smo naredili eno ruto do Triglava in vmes preleteli Bled, Bohinjsko jezero, Sedmera jezera… Kot potnik se mi je pridružil gospod iz Argentine, po rodu slovenec, ki je po 55 letih prvič v Sloveniji. Bil je res lep dan, razgled pa še lepši.

Včeraj pa sva šla z inštruktorjem (Anže) na malo daljšo ruto, ki je vodila iz Brnika proti Novemu Mestu, Cerklje, Celje in potem nazaj čez Tuhinjsko dolino do Kamnika in Brnik. Prvič sem se dotaknil tal v Novem Mestu in Celju. Do Grosuplja je bilo vse ok, ker mi je teren poznan in od Tuhinjske doline do Brnika tudi. Vmes pa “rahla” zmeda. Sem se pa veliko naučil. Pred odhodom bo potrebna vizualizacija rute – “google earth”, ker je moje poznavanje Slovenije iz zraka zelo slabo 😉 Bolj moram biti pozoren na višino, da ne skačem za 500ft gor dol in na navigacijskem logu bom imel povdarjene smeri “headinge” med točami, da ne bom zgrešil naslednjo točko za več kot par stopinj 😉 Oh ja, še dobro da imam najboljšega inštruktorja!

Počasi prihajam v zadnjo fazo moje poti “kako postati pilot”. Moje šolanje se bo intenzivno nadaljevalo z rutnim letenjem pri katerem bomo še uporabili radionavigacijske inštrumente. Ob primernem vremenu pa tudi že sam na krajšo ruto. Med tem pa upam da dobim nov termin za teoretnični izpit.

Da bom lahko letel tudi izven meja Slovenije je potrebno opraviti poseben izpit iz letalske frazeologije. Zato se je potrebno udeležiti tečaja, ki ga je v našem primeru vodila Alenka Kukovec, avtorica knjige How do you read (me).

Izpit je bil sestavljen iz ustnega in pisnega dela, pri katerem je bila ga. Kukovec kontrolor, jaz pa sem bil seveda v vlogi pilota. Ker imam že nekaj malega prakse je zadeva kar tekla z manjšimi popravki. Imel sem ATC clearance, position reporting, distress message. Pisni del je bil kar obsežen in je dejansko pokrival vsa poglavja, ki smo jih na tečaju predelali. Tudi pisni del je takoj popravila in tudi tukaj je bila ena manjša napaka, tako da sem izpit opravil z 98 procenti.

Formula za uspešno opravljen izpit bi bila naslednja: odleteti vsaj 20ur, udeležba na tečaju, nakup knjige, domače ponavljanje s pomočjo knjige in priloženih CDjev.

No pa je prišel dan mojega prvega samostojnega leta. Ta zadeva ima tudi svoj izraz – laširanje. Ne me spraševat iz kje izvira in zakaj tak ime – pojma nimam.

Že začetek je bil zanimiv, ko mi reče inštruktor (Anže), da naj naredim predpoletni pregled in nato taksiram do hangerja (sam), kjer sem ga potem pobral. To hitro pozabim, ko greva v luft in trenirava odpovedi motorja in točke dotika pri pristankih. Nato pa inštruktor spet preseneti in reče kontrolorju: “request full stop for crew change” pa pol še “this will be a student first solo flight”. Po domače to pomeni, da sva šla nazaj parkirat, kjer je inštruktor iztopil iz letala. Jaz pa sem moral nazaj v luft in narediti en šolski krog – SAM!

Nič strahu, trema pa neverjetno velika. Pri sami izvedbi sem bil dokaj suveren in s tem dobil lepo potrditev za odlično opravljeno delo mojih dveh inštruktorjev. V zadnjem času tudi jaz nisem več iskal inštruktorjevih potrditev za vse moje odločitve pri samem letenju. In zato ni bilo občutka, da na moji desni sploh kdo manjka. Seveda nisem razmišljal o tem, kaj če mi motor odpove in podobne zadeve. Sem se pa celo pot naglas sam s sabo pogovarjal – ful haha, ko zdej poslušam.

Dan po laširanju se še vedno evforičen in vzhičen in vesel k pušlc! Dejstvo je, da ne znam opisat vse občutke, ampak se po laširanju spremeniš. Tko nekako kot takrat ko iz fantka postaneš dec 😉 Pa da ne bo pomote ne govorimo o “mačo” sindromu.

Seveda sem svoj prvi samostojni let tudi posnel:

Spet je minil mesec dni od zadnjega leta. To je absolutno predolg premor, ampak drugače ni šlo. Med tem časom sem naredil še vse preostale teste in s tem opravil teorijo – interno. Sedaj izpoljujem pogoje za prijavo na teoretični del PPL(A) izpita in ker sem pred kratkim opravil tudi zdravniški izpit sem še korak bliže k prvemu samostojnemu letu – laširanju. Manjka mi “emergency” oziroma simulacije odpovedi motorja in perfektno izvedeni šolski krogi.

Po dveh dneh treninga teh zadev na domačem letališču (Brnik) mi je pripadala tudi dolžnost da sem ocenil samega sebe. Hmmm zanimiva izkušnja, no napisal sem tole: slaba ocena potrebne višine v base leg-u, slabo koordinirani popravki v pristanku, pregrob na nogah, ko je letalo na tleh in vožnja po centru piste, slaba kontrola hitrosti pri pristajanju.

Samih simulacij odpovedi motorja sploh nisem omenjal. V primeru da zgornje zadeve obladam, ne vidim problema pri odpovedi motorja. Če kdaj res pride do tega, mislim da ne bom panično odreagiral. Bo pa vsekakor igrala vloga faza presenečenja, če se to zgodi. Mislim da ne rabim te izkušnje 😉

Naredil sem en filmček komunikacije v šolskem krogu. Na njem je tudi nova postavitev kamere – pod trup letala, kjer se zelo lepo vidi kako “koordinirano” letim 😉

Po 10 dnevnem premoru (ker sem ga zadnjič mal biksal) sem bil spet v luftu iz LJLJ (Brnik) do LJMB (Maribor) in nazaj. Simon mi je iz ZDA prinesel en adapter, da zdej lahko snemam vso komunikacijo na iNapravo. Za planiranje poti porabim kar debelo uro oziroma bolje rečeno eno uro pa pol 😉 Rezultat na karti izgleda takole:

Na navigation logu pa takole:

Po pregledu celotnega posnetka komunikacije v letalu, sem opazil kako mi ta zadeva šepa. Sploh ne teče in ne teče – porka flk 😉 Ampak bomo to zdej veliko treniral pa bo. Da boste vedeli o čem govorim, si poglejte spodnji filmček. Dve uri filma sem porezal tako, da je ostala samo letalska frazeologija. Verjemte mi, da “nočte” vsega slišat 🙂 🙂

V petek sem bil že ob 8ih na Brniku in z inštruktorjem (Anže) odletiva v Lesce, kjer sva se ukvarjala s šolskimi krogi in koordiniranimi zavoji. Nato se mi je že mudilo na sestanek v Trzin, zatem pa do staršev, kjer sem vertikuliral travo 😉 Zvečer me je pa čakal še StrengthCamp, ki ga obiskujem že drugi teden (čaka me še 12 tednov). Vse to opisujem zato, ker se v soboto zbudim z glavobolom in učitno utrujenostjo. Vseeno pridem ob pol devetih na Brnik, kjer za začetek pozitivno pišem test iz osnove teorije letenja (še dva me čakata), vse ostalo pa je šlo narobe. Zgledalo je tako, kot bi bil prvič v letalu. Po polurnem mučenju okoli Brnika, se odločiva da je dovolj za danes in greva rajši eno krajšo ruto okoli NE (Kamnik) in Domžal, kjer sem spet kar nekaj minut iskal hišo mojih staršev. Po dobri uri v zraku le pristaneva nazaj na Brniku in počutil sem se res grozno. Zahvala gre inštruktorju (Boris), da je vseeno ohranjal mirno kri med vsemi mojimi neumnostmi v zraku 😉 Takoj mi je bilo jasno, da fizično utrujen in nepripravljen nimam več kaj iskati okoli Brnika, še manj pa v zraku. Zame je bila to dobra šola, naj bo tudi v opozorilo vsem ostalim.

Na sliki Sv.Trojica pri Dobu:

Interne izpite iz Splošna zanja o letalu (K), Letalska zakonodaja (Z), Meteorologija(M) in Komunikacija(R) sem opravil že lansko leto.

Dva izpita sem opravil v tem tednu: Zmogljivosti in načrtovanje(P), Človeške zmogljivosti in omejitve(L).

Trenutno se učim Osnove teorije letenja(A), potem me pa čakata še dva: Operativni postopki(O) in Navigacija(N).

V soboto smo šli v Lesce trenirat šolske kroge. Dve novosti sta bili v sobotnem podvigu. Maks je bil potnik (seveda mu ni blo potem nič slabo) in GoPRO kamero smo premaknili na levo krilo. Novi posnetki in nov filmček 😉

Pri letenju imam trenutno največ težav z koordiniranimi zavoji oz. premalo uporabljam noge. To se je v soboto še toliko bolj poznalo, ker je kar konkretno pihal veter.

Spet trije dnevi letenja in še trikrat več novih dogodivščin 😉

LJLJ (Brnik) – LJPO (Postojna)

V četrtek novo presenečenje – inštruktor (Boris) pravi, da bova mal za spremembo iz šolskih krogov naredila kakšno ruto. Izbrala sva naslednjo: LJLJ (Brnik) – S3 (Medvode) – Planina – Razdrto – LJPO (Postojna). Rabim sem debelo uro, da sem spisal in izračunal vso navigacijo. Sem pa spet nataknil kamero gor tako da si poglej fimček pa to… Dve zadeve sta še za povedat. Komunikacija je tukaj spet nekaj novega, ko govorimo o “position reporting” oz. “poročanje o položaju”. Po domače izgleda to takole: nad S3 ob 14 minuti, grem proti Planini in bom tam cca. ob 33 minuti, nadaljujem proti Razdrto. V frazelologiji pa se to sliši takole: overhead S3 at 14, inbound  Planina at 33, next Razdrto. Druga zadeva pa je “full haha”, poglej na filmčku kaj je dobila kamera po prvem dotiku kolesa na travnatem letališču v Postojni.

LJLJ (Brnik) – LJBL (Lesce)

V petek sva letela “samo” v Lesce in tam na višini 5000 ft delala zono. Učil sem se kako leteti z minimalno hitrostjo, kako prevlečeš letalo in kako se rešiti iz situacije. Nato še nekaj “touch & go” na letališču Lesce, kjer sem za komunikacijo uporabljal slovenščino. Smešna zadeva ko moram rečt namesto “Left downwind runway one four” – “levo z vetrom, steza ena štiri”… Upam da mi ne bo treba kaj veliko uporabljat slovenščino, ker res ne paše v tole letalsko frazeologijo. Še ena posebnost je tukaj, da moraš takoj po vzletu, zaviti rahlo desno in se izogniti kmetiji, da ne letiš direktno nad njo.

LJLJ (Brnik)- LJPZ (Portorož)

V soboto sem imel prvega potnika (Maja) in zato imam spodaj tudi nekaj slik. Na poti proti LJPZ (Portorožu) smo imeli vidljivost 8km, ampak smo tudi naleteli na oblake v višini 2700 – 3000ft. Seveda smo se teh oblakov izognili in se pri tem učil kako se praviti nazaj na začrtano ruto. Komunikacija mi že pri prvem javljanju ni tekla in posledično tudi navigacija proti LJPZ ni bila pohvale vredna 🙁 Je bil pa zato pristanek toliko lepši juhuuu 😉 Sledilo je gorivo za letalo in čevapčiči za nas. Pot nazaj nas je vodila čez ILB (Ilirsko Bistrico) in nato direktno na S3 (Medvode) ravna špura. Vreme se je “tut kr naredu” in navigacija ter komunikcija je kr tekla, je bil pa zato pristanek v LJLJ mal slabši. Veliko novega je na rutnem letenju, pa naj zaenkrat izpostavim samo postopek, ki mi bo v prihodnosti rutina – prideš nad točko in vrstni red je sledeč: Zapomniš si čas, obrneš v smer leta naslednje točke, zapišeš čas, izračunaš čas do naslednje točke in nato še komunikacija – poročanje o položaju.

P.S.: Še vedno delamo na adapterju, da bom snemal komunikacijo in kaj več o tem naslednjič pa to…

En mesec je okrog od zadnjega letenja. 14 dni dopusta in 14 dni čakanja na lepo vreme. Ta vikend je kazalo odlično in zato sem letel kar tri dni zapored – petek, soboto in nedeljo. Še vedno delam vajo 13 – šolski krogi. V petek se je blo treba mal “ufurat” nazaj v sceno in hvala inštruktorju (Anže) za strpnost 😉

Treniram pristanke, pridobivanja občutka za višino, poravnava letala z stezo, ciljanje sredine steze… V soboto in nedeljo sva z inštruktorjem (Boris) na tem področju naredila kar velik napredek (vsaj za moje pojme). Sama komunikacija s stolpom (če ni kaj posebnega) mi kr gre – v veliko pomoč so mi aktivne slušalke, ker vse slišim kristalno čisto (nekako moram opravičiti nakup). V nedeljo sva namonitrala GoPRO kamerco na levi stabilizator in posnetki so fenomenalni – vzhičen pa to… In zato ne bom več pisal, raje si poglejte filmček. Ni pa nič posebno zmontiran, samo porezal sem odvečno robo in pustil na normalni hitrosti pa to…