No pa je prišel dan mojega prvega samostojnega leta. Ta zadeva ima tudi svoj izraz – laširanje. Ne me spraševat iz kje izvira in zakaj tak ime – pojma nimam.

Že začetek je bil zanimiv, ko mi reče inštruktor (Anže), da naj naredim predpoletni pregled in nato taksiram do hangerja (sam), kjer sem ga potem pobral. To hitro pozabim, ko greva v luft in trenirava odpovedi motorja in točke dotika pri pristankih. Nato pa inštruktor spet preseneti in reče kontrolorju: “request full stop for crew change” pa pol še “this will be a student first solo flight”. Po domače to pomeni, da sva šla nazaj parkirat, kjer je inštruktor iztopil iz letala. Jaz pa sem moral nazaj v luft in narediti en šolski krog – SAM!

Nič strahu, trema pa neverjetno velika. Pri sami izvedbi sem bil dokaj suveren in s tem dobil lepo potrditev za odlično opravljeno delo mojih dveh inštruktorjev. V zadnjem času tudi jaz nisem več iskal inštruktorjevih potrditev za vse moje odločitve pri samem letenju. In zato ni bilo občutka, da na moji desni sploh kdo manjka. Seveda nisem razmišljal o tem, kaj če mi motor odpove in podobne zadeve. Sem se pa celo pot naglas sam s sabo pogovarjal – ful haha, ko zdej poslušam.

Dan po laširanju se še vedno evforičen in vzhičen in vesel k pušlc! Dejstvo je, da ne znam opisat vse občutke, ampak se po laširanju spremeniš. Tko nekako kot takrat ko iz fantka postaneš dec 😉 Pa da ne bo pomote ne govorimo o “mačo” sindromu.

Seveda sem svoj prvi samostojni let tudi posnel: