Na prelepo nedeljsko opoldne se spravim po dveh mesecih spet leteti. Ker imam v glavi nov projekt za filmček se odpravim v vsej svoji elektronski bojni opremi (beri: kamere).

V prvem planu so bili šolski krogi, ker pa mi je v okvirju šolanja manjka nizka ruta, je prišlo do spremembe. Namen nizke rute je, da se znajdeš v vizualni navigaciji brez navigacijskega loga, kot naprimer: nizka baza oblakov, ki te tišči proti tlemi. Seveda je šlo za simulacijo, kot da imava na višini 2500ft oblake od Bovca naprej. V resnici pa je bil lep sončen dan, tu pa tam kakšen oblak.

Sledila je najava leta, pregled letala, namestitev kamer in snemalnika komunikacije v kabini. Dobiva dovoljenje za taksiranje do steze, takoj zatem dovoljenje za vzlet in končno sem bil spet v zraku – kok kul! Komunikacija mi je presenetljivo dobro tekla in se zmenil, da let iz Brnika do Kranjske Gore letim na višini 5.500 ft. To višino sem potreboval, da sem zlezel čez Vršič in se nato začel spuščati proti Bovcu do višine šolskega kroga, kar pa je v tem primeru pomenilo cca 2.400ft. Prvič sem bil na tem koncu z letalom in panorama je res enkratna!

V Bovcu sva naredila nizek prelet steze in pot nadaljevala proti Kobaridu na višini 2.500ft, ker sva že začela z najino vajo -nizka ruta. Vse skozi redno spremljal inštrumente, se navigiral po karti in do Kobarida naredil še dva zavoja za trening. Vse lepo in prav dokler….

Dobro minuto po tem, ko sva preletela Kobarid se pojavijo močni tresljaji, ki so prihajali iz motorja. Pogled takoj uide na inštrumente, ti pa veselo kažejo, da je z motorjem vse v najlepšem redu. Kmalu zatem začutiva značilni vonj po olju in takoj nama je bilo jasno, da ga najverjetneje izgubljava. Na posnetku zunanje kamere se lepo vidi, da se v tem času pokadi iz izpuha. Komande letala je prevzel inštruktor (Boris) in se po hitrem postopku odločil, da se poskušava vrniti v Bovec, kjer naju čaka lepa travnata steza. Še pred tem pa sva upala, da bo motor izdržal ta napor. Potrebovala sva vsaj cca. 4000ft dodatne višine, da v primeru popolne odpovedi motorja “prijadrava” do steze. Na polno obremeniva motor, nabirava višino in letiva v smeri Bovca. Vmes je postajalo prednje steklo motno in v kabini rahel dim. V tistem trenutku se je inštruktor odločil sprožiti klic v sili: MAYDAY, MAYDAY, MAYDAY… Ljubljana INFO sva sporočila da imava probleme z motorjem in da bova poskušala pristati na letališču v Bovcu, ker pa imava tudi dim v kabini sva na koncu komunikacije tudi izklopila vse elektronske naprave. Ta čas je bil v bistvu najbolj napet. Ves čas sem jaz pogledoval na inštrumente, inštruktor pa ven in iskal alternativni pristanek. Dobre dve minuti zatem izza vogala zagledava letališče in ker imava zadostno višino, razbremeniva motor v prosti tek in se tudi sama sprostiva 😉 Ko so bila kolesa na tleh, sva ugasnila motor in parkirala ob stezi. Inštruktor je takoj poklical v ARO Ljubljana, da sva srečno pristala  na letališču v Bovcu. Vseeno je bila Policija že čez dobro minuto pri nama. Okrog motorja vidni sledovi olja, šipka pa še vedno kazala 3,3qt (min je 4qt).

Prijazni upravitelj letališča Bovec se je pripeljal iz Nove Gorice in nesrečno C172 smo odpeljali v hanger, kjer bo počakala na serviserja.

Sedaj ko sta mimo dva dneva lahko strnem misli in rečem da sem zelo vesel za to izkušnjo in da imam okrog sebe ljudi, ki obvadajo svoj posel. Hvala še enkrat inštruktorju, da je odreagiral tako trezno in mirno, tudi za njega je bilo prvič 😉 Slava mu!

A če me je kaj minilo? Heh, komaj čakam da se bo vreme spet kej naredu pa to…