Ravno se odpravljam v Portorož, ko zazvoni telefon in na drugi strani se oglasi inštruktor Anže. Še preden mu uspem povedat, da grem končno spet letet, mi on v dveh stavkih naredi  “moralca”: A veš kaj, ti pa tole šolanje zdej v enem mescu zaključi! Tele tvoje dvomesečne pavze ne pelejo nikamor pa to…

Pa je bil izgovor vreme, pa v zadnjem času pokvarjena “moja” C172, na katerem se bo menjal motor…itd. V glavnem skos neki. Prišel je čas, da tole našo rubriko “Kako postati pilot” počasi zaključimo in začnemo novo temo “Sem pilot, kaj pa zdej?”.

Zdej letim drugo C172, ki je parkirana v LJPZ – Portorožu. Lepo ohranjena in po nekaj šolskih krogih sva postala prijatelja. V naslednjih dneh sem imel veliko opravka z burjo in to kar pravo burjo do 25 vozlov bočnega vetra pri pristankih. To je bilo spet nekaj čisto novega zame. Ko piha 15 vozlov in nato še sunki do 25 vozlov, sploh ni hec. Tukaj moraš res vseskozi delati na komandah k norc. Recimo da mi je zdej po dveh urah pristankov v takšnem vetru vsaj približno jasno kako pristajati. Je pa zadeva še daleč od perfekcije. Ali sem komande držal premalo v veter, ali z nogam nisem dobro držal centra, ali pa sem šel prehitro… skos neki. Ampak sej bo, treba je samo letet in dobit občutek za “filing” 😉

Ko se je burja umirila pa je prišel spet čas za solo letenje. Za ruto sem izbral Istro: LJPZ (Portorož), Umag (PW1), Vrsar (VRS), Brioni, Plomin, Vrsar(VRS), Buje (PS1), LJPZ(Portorož).

Ker pa užitek! Končno se spet spomnim zakaj letim. Ko letim sam in ko je v zraku res mirno je zadeva “do jajc segajoča” 😉 Navigiral sem se na način: obrni v smer poglej najdajšo točko na horizontu in leti proti njej. Zadeva se je obnesla tako dobro, da sem pozabil trenirat radionavigacijske inštrumente. Bom naslednjic to popravil – objubim! 😉

Manjka mi še slabe 3 urce solo letenja. Tako da komaj čakam naslednji anticiklon, da zadevo dokončamo pa to…