Ko sem izvedel kakšno ruto bom imel na izpitnem letu, sem takoj začel s pripravo. Ruta je bila naslednja: LJPZ (letališče Portorož), PW1 (Poreč), VRS (radionavigacijska naprava NDB blizu Vrsarja), Pazin, GIRDA (zračna točka – meja s Hrvaško), ILB (radionavigacijsko sredstvo VOR blizu Ilirske Bistrice), LJPO (letališče Postojna), Razdrto, PE1 (Črni Kal), LJPZ (letališče Portorož). Za pripravo sem imel dovolj časa in na let sem se res dobro pripravil. Ko sem pregledal vreme in notame (letalska obvestila) in tudi vse narisal in izračunal, sem v roke vzel iPad-a, odprl Google Earth in preletel celo pot. Vizualizacija pa to… 😉 Izračunat je bilo treba še “weight and balance”, da ne bi slučajno vzletela pretežka. In tako sem bil pripravljen!

Resnično sem komaj čakal da pride že do tega izpita, še posebej po tem ko sem zaključil s pripravo na let. Izpit sem dejansko imel naslednji dan okoli 10 ure v Portorožu. Inštruktor Anže pa je tisti dan tudi moral v Portorož “metat padalce”. Zato sva štartala iz Brnika okoli 7:30, naredila spotoma še nekaj vaj na letališču v Postojni in bila točno ob 8:30 na Črnem Kalu, kjer sva javila “Dobro jutro” Portorožu, namreč oni takrat začnejo šele delati 😉

Na hitro spoznam mojega ispraševalca, gospoda v zrelih letih in hladnega pogleda. Še hitreje pregleda moj šop papirjev priprave na let in občutek res ni bil prijeten. Nič kaj navdušeno mi zadevo vrne in pove, kdaj bova odletela. “Ufff tole bo pa še pestro, sem si mislu” in odšel najaviti let, ter narediti predpoletni pregled letala.

Sedem v letalo in se še enkrat pogovorim s seboj, kako in kaj, predvsem pa zakaj sem v 30 let stari leteči škatli… Po taksiranju do streze pa že prva drama. Ispraševalec je postal zelo nervozen, ker sva 10 minut čakala na dovoljenje za vzlet. No super, sm si mislu, sam še tega se mi manjka. Po prejetem dovoljenju, poletim in zavijem proti Umagu.

Tam se preklopim na Pula Radar in začnem uporabljati radionavigacijska sredstva. Predvidenega vetra še od nikoder in posledično ni bilo težko držati višino in smer. Komunikacija mi do tega trenutka še nikoli ni tako lepo tekla. Tako lepo, mirno, a nič kaj sproščeno, naju pot vodi čez Istro (Umag, Vrsar, Pazin, Girda). Po prečkanju meje preklopim komunikacijo na Ljubljana Info in pri Ilirski Bistrici rečeva ene dve o radijalih (to je zadeva, ki je del radionavigacijskega sredstva VOR). Ko se začneva bližati letališču v Postojni, pa dobim navodila, kaj vse bom tam naredil.

Začel sem z zono (desni 30 stopinjski zavoj, levi 45 stopinjski zavoj, levi dvigajoči zavoj, desni spuščajoči zavoj, letenje pri minimalni hitrosti, prevlečen let). Nato je sledil pregled vetrne klobase in odločitev v kateri smeri bom izvajal imitacija odpovedi motorja – na višini 2000ft nad terenom. Šolsko zadevo pripeljem do finala, nato pa prvo ravnanje začel malo prekmalu in pristanek ni bil idealen, a še vedno v mejah normale. Nato me pošlje na začetek steze in zahteva od mene “short field takeoff”. Kar v praksi pomeni 10 stopinj zakrilc, držat zavore in dat polni gas. Potem pa zavore spustiti in čimprej odlepit kolesa od tal.

Pot nadaljujeva proti Razdrtem in Črnem Kalu, kjer se nahaja manjše letališče Črnotiči. Dobim nalogo, da oprizorim “Simulacija pristanka iz preventivnih razlogov“. Nisva se najbolj razumela, zato sem ga na koncu naredil po njegovih navodilih (bo treba se mal povadit). Po končani nalogi sem smer obrnil proti Kopru, kjer sem izvedel imitacijo odpovedi motorja.

Ko sva se bližala letališču Portorož, mi je naročil naj izvedem pristanek brez zakrilc. Bil sem še zelo visoko, zato sem pred finalom malo vijugal levo in desno. Po pristanku sem šel ponovno v zrak (touch and go) in vedel da me čaka še ena imitacija odpovedi motorja po prvem zavoju. Nisem najbolj upošteval vetra, ki me je nesel proti letališču, zato sem bil zopet malo visoko v finalu, kar pa sem reševal s polnimi zakrilci.

To je bilo to… Slabe dve uri so bile mimo, midva ponovno na tleh, jest pa zašvicu ful pa to… Celoten let res ni bil idealen, a sem iztistnil vse od sebe. Lahko rečem da je bil to eden boljših, če ne moj najboljši let.

Za mano je nekaj dni po izpitu in občutek je še vedno fenomenalen… hihihi Pilot sem! Krivca za mojo odlično pripravljenost sta seveda moja inštruktorja Anže Vidovič in Boris Krsnik. Vsa čast in slava tudi njima!

Z navdušenjem vam sporočam, da se moj blog “Kako postati pilot?” tukaj zaključuje in pričakujte novega “Sem pilot, kva pa zdej?”.

No pa je prišel dan, ko so me prijavili na praktični del izpita. To je še zadnja stopnička, da postanem športni pilot (PPL). Zdej ko pogledam nazaj in ko ponavljam zadeve, ki so mogoče že mal ušle iz spomina, vidim da je bila pot kar dolga. Če se spomnim par zadev:

– slabost prvih par ur letenja

– šolski krogi (za mano je 250 pristankov)

– letalska frazeologija (še zdej imam občasne težave)

– aktivne slušalke (balzam za ušesa)

– rutno letenje in spoznavanje Slovenije iz zraka

– 9 teoretičnih izpitov

– psihofizična pripravljenost

– prvi samostojni let

– dvodnevni let na morje

– prva samostojna ruta

– zasilni pristanek v Bovcu

– dovoljenje za pristanek (in ne kar pristati)

– pristajanje v močni burji

To je samo nekaj zadev, ki se jih na hitro spomnim.

Veliko sem se pa tudi naučil o doslednosti in kako je pomembna dobra priprava na let. Prihajajoči izpit bo samo povzetek vsega, česar sem se v preteklem letu in pol naučil in komaj čakam!