Ker je na LJLJ (Brnik) že več kot 2 tedna megla, smo se zmenili, da letimo v LJPO (Postojna). Tam sem se spoznal z drugim letalom C172 S5-DBX modre barve – lep, urejen, negovan pa to. Novo zame je bila tudi travnata steza in glavna zadeva – prva ura praktičnega učenja.

Kot se spodobi, sem prišel pol ure prej (upam da mi to pride v navado) in se spoznal z letališčem:

Letališče je v območju LJ-R3 in zraven LJ-R2, zato smo preverili tudi NOTAM sporočila o morebitnih prepovedih letenja.

Sledil je “briefing” z inštruktorjem (Boris) kaj bomo počeli v zraku in kako. Vmes sem postal tudi srečni lastnik prve knjižice letenja (tuki bom imel vpisane moje ure letenja pa to).

V planu je bila izvedba vaje od 4 do 9, kar pomeni postopek vzpenjanja in spuščanja ter koordiniran zavoj levo in desno (20 in 30 stopinski).

Natočimo gorivo, naredim “preflight inspeciton” letala in že sva v letalu, kjer mi hitro rata vroče 😉 – zunaj je bilo blizu nule pa se mal zahodnika brrr.

Po check listi in taxiranju čez celo stezo me Boris odpelje v luft. Na desni megla proti ljubljani na levi sonček proti morju in brez oblačka. Spoznam se s komandami in začnem trenirat zavoje, spuste in dviganje. Še preden se dobro zavem je 1 ura mimo in mi pri pristanjaju Boris prevzame komande ter pristaneva na travnati strezi. To pa zgleda tko, kot 100 na uro z avtom po “makedamu”.

Sledi “breifing” kaj sem počel in kako mi je šlo itd.  Zdej doma že vadim na simulatorju, kaj moram narediti: po spuščanju, po dviganju, spuščanje, dviganje… da mi pridejo komande v podzavest.

Imel pa sem priložnost prisesti tudi drugemu učencu, ki pa je že treniral šolski krog in sem prvič doživel “touch and go” – pristanek in takojšen vzlet… no kar pet njih – čisti rodeo.

Je bilo pa super, ker sem v praksi videl kaj me čaka in naredil še dve slikci.

Spet testiram drugo aplikacijo za sledenje. Zdej je bil na vrsti “runkeeper”, ki ga uporabljam za tečt: Moja vožnja in vožnja sošolca.