Ko sem izvedel kakšno ruto bom imel na izpitnem letu, sem takoj začel s pripravo. Ruta je bila naslednja: LJPZ (letališče Portorož), PW1 (Poreč), VRS (radionavigacijska naprava NDB blizu Vrsarja), Pazin, GIRDA (zračna točka – meja s Hrvaško), ILB (radionavigacijsko sredstvo VOR blizu Ilirske Bistrice), LJPO (letališče Postojna), Razdrto, PE1 (Črni Kal), LJPZ (letališče Portorož). Za pripravo sem imel dovolj časa in na let sem se res dobro pripravil. Ko sem pregledal vreme in notame (letalska obvestila) in tudi vse narisal in izračunal, sem v roke vzel iPad-a, odprl Google Earth in preletel celo pot. Vizualizacija pa to… 😉 Izračunat je bilo treba še “weight and balance”, da ne bi slučajno vzletela pretežka. In tako sem bil pripravljen!

Resnično sem komaj čakal da pride že do tega izpita, še posebej po tem ko sem zaključil s pripravo na let. Izpit sem dejansko imel naslednji dan okoli 10 ure v Portorožu. Inštruktor Anže pa je tisti dan tudi moral v Portorož “metat padalce”. Zato sva štartala iz Brnika okoli 7:30, naredila spotoma še nekaj vaj na letališču v Postojni in bila točno ob 8:30 na Črnem Kalu, kjer sva javila “Dobro jutro” Portorožu, namreč oni takrat začnejo šele delati 😉

Na hitro spoznam mojega ispraševalca, gospoda v zrelih letih in hladnega pogleda. Še hitreje pregleda moj šop papirjev priprave na let in občutek res ni bil prijeten. Nič kaj navdušeno mi zadevo vrne in pove, kdaj bova odletela. “Ufff tole bo pa še pestro, sem si mislu” in odšel najaviti let, ter narediti predpoletni pregled letala.

Sedem v letalo in se še enkrat pogovorim s seboj, kako in kaj, predvsem pa zakaj sem v 30 let stari leteči škatli… Po taksiranju do streze pa že prva drama. Ispraševalec je postal zelo nervozen, ker sva 10 minut čakala na dovoljenje za vzlet. No super, sm si mislu, sam še tega se mi manjka. Po prejetem dovoljenju, poletim in zavijem proti Umagu.

Tam se preklopim na Pula Radar in začnem uporabljati radionavigacijska sredstva. Predvidenega vetra še od nikoder in posledično ni bilo težko držati višino in smer. Komunikacija mi do tega trenutka še nikoli ni tako lepo tekla. Tako lepo, mirno, a nič kaj sproščeno, naju pot vodi čez Istro (Umag, Vrsar, Pazin, Girda). Po prečkanju meje preklopim komunikacijo na Ljubljana Info in pri Ilirski Bistrici rečeva ene dve o radijalih (to je zadeva, ki je del radionavigacijskega sredstva VOR). Ko se začneva bližati letališču v Postojni, pa dobim navodila, kaj vse bom tam naredil.

Začel sem z zono (desni 30 stopinjski zavoj, levi 45 stopinjski zavoj, levi dvigajoči zavoj, desni spuščajoči zavoj, letenje pri minimalni hitrosti, prevlečen let). Nato je sledil pregled vetrne klobase in odločitev v kateri smeri bom izvajal imitacija odpovedi motorja – na višini 2000ft nad terenom. Šolsko zadevo pripeljem do finala, nato pa prvo ravnanje začel malo prekmalu in pristanek ni bil idealen, a še vedno v mejah normale. Nato me pošlje na začetek steze in zahteva od mene “short field takeoff”. Kar v praksi pomeni 10 stopinj zakrilc, držat zavore in dat polni gas. Potem pa zavore spustiti in čimprej odlepit kolesa od tal.

Pot nadaljujeva proti Razdrtem in Črnem Kalu, kjer se nahaja manjše letališče Črnotiči. Dobim nalogo, da oprizorim “Simulacija pristanka iz preventivnih razlogov“. Nisva se najbolj razumela, zato sem ga na koncu naredil po njegovih navodilih (bo treba se mal povadit). Po končani nalogi sem smer obrnil proti Kopru, kjer sem izvedel imitacijo odpovedi motorja.

Ko sva se bližala letališču Portorož, mi je naročil naj izvedem pristanek brez zakrilc. Bil sem še zelo visoko, zato sem pred finalom malo vijugal levo in desno. Po pristanku sem šel ponovno v zrak (touch and go) in vedel da me čaka še ena imitacija odpovedi motorja po prvem zavoju. Nisem najbolj upošteval vetra, ki me je nesel proti letališču, zato sem bil zopet malo visoko v finalu, kar pa sem reševal s polnimi zakrilci.

To je bilo to… Slabe dve uri so bile mimo, midva ponovno na tleh, jest pa zašvicu ful pa to… Celoten let res ni bil idealen, a sem iztistnil vse od sebe. Lahko rečem da je bil to eden boljših, če ne moj najboljši let.

Za mano je nekaj dni po izpitu in občutek je še vedno fenomenalen… hihihi Pilot sem! Krivca za mojo odlično pripravljenost sta seveda moja inštruktorja Anže Vidovič in Boris Krsnik. Vsa čast in slava tudi njima!

Z navdušenjem vam sporočam, da se moj blog “Kako postati pilot?” tukaj zaključuje in pričakujte novega “Sem pilot, kva pa zdej?”.

No pa je prišel dan, ko so me prijavili na praktični del izpita. To je še zadnja stopnička, da postanem športni pilot (PPL). Zdej ko pogledam nazaj in ko ponavljam zadeve, ki so mogoče že mal ušle iz spomina, vidim da je bila pot kar dolga. Če se spomnim par zadev:

– slabost prvih par ur letenja

– šolski krogi (za mano je 250 pristankov)

– letalska frazeologija (še zdej imam občasne težave)

– aktivne slušalke (balzam za ušesa)

– rutno letenje in spoznavanje Slovenije iz zraka

– 9 teoretičnih izpitov

– psihofizična pripravljenost

– prvi samostojni let

– dvodnevni let na morje

– prva samostojna ruta

– zasilni pristanek v Bovcu

– dovoljenje za pristanek (in ne kar pristati)

– pristajanje v močni burji

To je samo nekaj zadev, ki se jih na hitro spomnim.

Veliko sem se pa tudi naučil o doslednosti in kako je pomembna dobra priprava na let. Prihajajoči izpit bo samo povzetek vsega, česar sem se v preteklem letu in pol naučil in komaj čakam!

Od  “mayday” dogodka je minilo 3 mesece in v Bovcu so uspeli popravit motor “moje” Cessne 172 S5-DHO. Inštruktor (Anže) me je poklical, če imam kakšno željo pripeljat zadevo nazaj domov (Brnik). Itak sem bil navdušen nad idejo, da grem ponj in dokončam januarsko ruto 😉

Po prihodu na Brnik, sem izkoristil sončni zahod in odpeljal še par šolskih krogov. Seveda sva se takoj ujela in pripravljen sem bil za “ta dolgo” solo ruto.

Dolga ruta mora biti vsaj 150nm in pristanki na treh različnih letališčih. Iz Brnika (LJLJ) me je pot najprej vodila v Lesce (LJBL), nato pa nadaljeval v Portorož (LJPZ).

Tam sem si zrisal eno lokalno ruto. Predvsem da povadim radionavigacijska sredstva VOR in ADF.

Na koncu še pot nazaj v Ljubljano oz Brnik in dan je bil popoln 😉

Vsi pogoji za praktični izpit so izpolnjeni. No ja… zdej me bo inštruktor preveril, če sem že zrel za polaganje izpita. Držte pesti!

Ravno se odpravljam v Portorož, ko zazvoni telefon in na drugi strani se oglasi inštruktor Anže. Še preden mu uspem povedat, da grem končno spet letet, mi on v dveh stavkih naredi  “moralca”: A veš kaj, ti pa tole šolanje zdej v enem mescu zaključi! Tele tvoje dvomesečne pavze ne pelejo nikamor pa to…

Pa je bil izgovor vreme, pa v zadnjem času pokvarjena “moja” C172, na katerem se bo menjal motor…itd. V glavnem skos neki. Prišel je čas, da tole našo rubriko “Kako postati pilot” počasi zaključimo in začnemo novo temo “Sem pilot, kaj pa zdej?”.

Zdej letim drugo C172, ki je parkirana v LJPZ – Portorožu. Lepo ohranjena in po nekaj šolskih krogih sva postala prijatelja. V naslednjih dneh sem imel veliko opravka z burjo in to kar pravo burjo do 25 vozlov bočnega vetra pri pristankih. To je bilo spet nekaj čisto novega zame. Ko piha 15 vozlov in nato še sunki do 25 vozlov, sploh ni hec. Tukaj moraš res vseskozi delati na komandah k norc. Recimo da mi je zdej po dveh urah pristankov v takšnem vetru vsaj približno jasno kako pristajati. Je pa zadeva še daleč od perfekcije. Ali sem komande držal premalo v veter, ali z nogam nisem dobro držal centra, ali pa sem šel prehitro… skos neki. Ampak sej bo, treba je samo letet in dobit občutek za “filing” 😉

Ko se je burja umirila pa je prišel spet čas za solo letenje. Za ruto sem izbral Istro: LJPZ (Portorož), Umag (PW1), Vrsar (VRS), Brioni, Plomin, Vrsar(VRS), Buje (PS1), LJPZ(Portorož).

Ker pa užitek! Končno se spet spomnim zakaj letim. Ko letim sam in ko je v zraku res mirno je zadeva “do jajc segajoča” 😉 Navigiral sem se na način: obrni v smer poglej najdajšo točko na horizontu in leti proti njej. Zadeva se je obnesla tako dobro, da sem pozabil trenirat radionavigacijske inštrumente. Bom naslednjic to popravil – objubim! 😉

Manjka mi še slabe 3 urce solo letenja. Tako da komaj čakam naslednji anticiklon, da zadevo dokončamo pa to…

Že lep čas sem imel željo, da letim z enim od Pipistelovih letal. V moji šoli Lipican AER imajo sedaj v floti tudi Pipistrel Virus in z inštruktorjem (Anže) sva se zmenila na letališču Portorož, da narediva en oblet.

Že ko sem delal predpoletni pregled letala, mi je postalo jasno, da je to ena nežna stvar oziroma čisto nasprotje s tem kar poznam (Cessna 172). Vsa ta nežnost se je samo še podvojila ko sva poletela in ko sem začel tudi sam upravljati z letalom. Tudi samo opravljanje letala je bilo za moje pojme zelo zahtevno. Po pol urnem letu in pristanku pri katerem je inštruktor “samo” skrbel za zračne zavore, sem bil jaz čist fertik. Bil sem kar malo v šoku, ker sem si čisto drugače predstavljal letenje z ultralahkim letalom 😉

Spet sem rabil kar kakšen dan, da sem zbral vse občutke in prišel do zaključka, da je to super letalo za dušo. Da greš “mal letet” in uživat v tem občutku. Če pa pomislim, da želim iz točke A na točko B in da moram poskrbeti še za potnika itd… Hmmm tukaj ga pa ne vidim kot najbolj primernega. Če pa me vprašaš ali si še želim leteti z njim – vsekakor! Ko bom pošteno naleten na C172, bom vsekakor naredil izpit tudi za ultralahka letala (ULN). Sploh se mi zdi spoštovanja vreden pristanek s takim letalom ob kakšni burji (sunki, pa bočni veter, pa 15+ vozlov).

Pa še misel dneva: Dajmo najprej lepo in suvereno pristajat v zmerni burji s Cessno 172, pol gremo pa naprej pa to…

Na prelepo nedeljsko opoldne se spravim po dveh mesecih spet leteti. Ker imam v glavi nov projekt za filmček se odpravim v vsej svoji elektronski bojni opremi (beri: kamere).

V prvem planu so bili šolski krogi, ker pa mi je v okvirju šolanja manjka nizka ruta, je prišlo do spremembe. Namen nizke rute je, da se znajdeš v vizualni navigaciji brez navigacijskega loga, kot naprimer: nizka baza oblakov, ki te tišči proti tlemi. Seveda je šlo za simulacijo, kot da imava na višini 2500ft oblake od Bovca naprej. V resnici pa je bil lep sončen dan, tu pa tam kakšen oblak.

Sledila je najava leta, pregled letala, namestitev kamer in snemalnika komunikacije v kabini. Dobiva dovoljenje za taksiranje do steze, takoj zatem dovoljenje za vzlet in končno sem bil spet v zraku – kok kul! Komunikacija mi je presenetljivo dobro tekla in se zmenil, da let iz Brnika do Kranjske Gore letim na višini 5.500 ft. To višino sem potreboval, da sem zlezel čez Vršič in se nato začel spuščati proti Bovcu do višine šolskega kroga, kar pa je v tem primeru pomenilo cca 2.400ft. Prvič sem bil na tem koncu z letalom in panorama je res enkratna!

V Bovcu sva naredila nizek prelet steze in pot nadaljevala proti Kobaridu na višini 2.500ft, ker sva že začela z najino vajo -nizka ruta. Vse skozi redno spremljal inštrumente, se navigiral po karti in do Kobarida naredil še dva zavoja za trening. Vse lepo in prav dokler….

Dobro minuto po tem, ko sva preletela Kobarid se pojavijo močni tresljaji, ki so prihajali iz motorja. Pogled takoj uide na inštrumente, ti pa veselo kažejo, da je z motorjem vse v najlepšem redu. Kmalu zatem začutiva značilni vonj po olju in takoj nama je bilo jasno, da ga najverjetneje izgubljava. Na posnetku zunanje kamere se lepo vidi, da se v tem času pokadi iz izpuha. Komande letala je prevzel inštruktor (Boris) in se po hitrem postopku odločil, da se poskušava vrniti v Bovec, kjer naju čaka lepa travnata steza. Še pred tem pa sva upala, da bo motor izdržal ta napor. Potrebovala sva vsaj cca. 4000ft dodatne višine, da v primeru popolne odpovedi motorja “prijadrava” do steze. Na polno obremeniva motor, nabirava višino in letiva v smeri Bovca. Vmes je postajalo prednje steklo motno in v kabini rahel dim. V tistem trenutku se je inštruktor odločil sprožiti klic v sili: MAYDAY, MAYDAY, MAYDAY… Ljubljana INFO sva sporočila da imava probleme z motorjem in da bova poskušala pristati na letališču v Bovcu, ker pa imava tudi dim v kabini sva na koncu komunikacije tudi izklopila vse elektronske naprave. Ta čas je bil v bistvu najbolj napet. Ves čas sem jaz pogledoval na inštrumente, inštruktor pa ven in iskal alternativni pristanek. Dobre dve minuti zatem izza vogala zagledava letališče in ker imava zadostno višino, razbremeniva motor v prosti tek in se tudi sama sprostiva 😉 Ko so bila kolesa na tleh, sva ugasnila motor in parkirala ob stezi. Inštruktor je takoj poklical v ARO Ljubljana, da sva srečno pristala  na letališču v Bovcu. Vseeno je bila Policija že čez dobro minuto pri nama. Okrog motorja vidni sledovi olja, šipka pa še vedno kazala 3,3qt (min je 4qt).

Prijazni upravitelj letališča Bovec se je pripeljal iz Nove Gorice in nesrečno C172 smo odpeljali v hanger, kjer bo počakala na serviserja.

Sedaj ko sta mimo dva dneva lahko strnem misli in rečem da sem zelo vesel za to izkušnjo in da imam okrog sebe ljudi, ki obvadajo svoj posel. Hvala še enkrat inštruktorju, da je odreagiral tako trezno in mirno, tudi za njega je bilo prvič 😉 Slava mu!

A če me je kaj minilo? Heh, komaj čakam da se bo vreme spet kej naredu pa to…