Čas je bil primeren, da izpeljem takoimenovani “v portnla na kufe”. Se spomnim tega podviga, ko sem naredil izpit za avto. Bil sem tak, kot sedaj (beri: vzhičen), ko grem z letalom.

Cel plan leta sem naštudiral v eni uri: preveril vreme, naredil plan leta, pregledal posebnosti na letališču v Portorožu. Vse super in prav – ampak – ali bo vreme zdržal? Kaj lahko naredim, da bo moja samozavest okoli vremena boljša? To sem se spraševal na poti proti Brniku. Ob prihodu na letališče, je sledil frontalni napad na Anžeta (inštruktor), glede mojih pomislekov. A si pogledal METAR in TAF? Sem! A si preveril kakšna je tandenca, veš kakšen je ta oblak, veš kaj pomeni ta pojav, itd…? Ok, vse to sem v teoriji naredil kjukco, ane. Že zdej sem se za vreme kar precej zanimal, vseen se bom z njim še mal več ukvarjal. Sledilo je ultimativno vprašanje, kaj storiti potem ko ne bo več inštruktorja? Dobil sem zelo enostaven odgovor – dežurni meteorolog. Takoj sem ga poklical in mu povedal moj namen in moje skrbi glede vremena. Po končanem klicu sem čutil veliko olajšanje 😉

Bodoči in tudi že diplomirani piloti – naj vam ne bo odveč pogovor z meteorologom. Fantje se definitivno spoznajo na vreme bolje kot mi/vi. Ko pa si v zraku, naj ti ne bo hudo oziroma nerodno obrniti nazaj, če vidiš da se ti vidljivost manjša itd. Zaenkrat letimo vizualno letenje in uživajmo v tem!

Že zjutraj sem vedel, da bo to primeren dan za mojo prvo samostojno rutno letenje. Brez oblačka, brez vetra, 20 stopinj in to sredi oktobra 😉 Takoj sem začel s pripravo na let:

Odločitev je padla, da se gre proti Gorenjski. Pri prvem solo rutnem letu vzletiš in pristaneš na istem letališču. V mojem primeru je bil to Brnik. Let pa sem usmerjal na Lesce, Jesenice, Mojstrana, Bled, Bohinjska Bistrica, Železniki, Škofja Loka in Medvode:

Začetna trema me je spomnila na čas ko sem predaval pred večjo publiko. To je bilo opaziti pri komunikaciji s stolpom – cela drama – kot bi prvič govoril z njimi 😉 Do mesta za vzlet sem se spravil k sebi in od tam je šlo počasi na bolje. Komunikacija je bila po 20 minutah že prov melodično obarvana 😉 Višino in smer sem držal, inštrumente spremjal, nastavljal umetni horizont, se vmes spraševal kje bi pristal v primeru odpovedi motorja, itd. Na koncu sem moral narediti kar nekaj krogov, preden me je kontrolor na stolpu dal dovoljenje za pristanek, ki pa je bil eden mojih boljših (valda, ker je bila bonaca pa to).

Že prvi solo je bil nekaj posebnega. Prva solo ruta pa je bila “topshit” . V bistvu sploh ne morem verjet, da sem sam letel in to celo uro 😉 In vse kar se sprašujem je, kdaj bom šel spet v zrak pa to…

Od skupnega časa je možno 5 ur naleta izpeljati na napravah za poučevanje navigacijskih postopkov (FNPT) ali v simulatorju letenja. V moji šoli imajo tak simulator parkiran v Portorožu. Na njem sem se učil leteti samo na inštrumente, se pravi nič gledanja ven 😉 Za začetek sem treniral koordinirane zavoje 30 in 45 stopinj, spuščajoče in dvigajoče zavoje ter prevlečen let. Ko sem to osvojil, sem se končno spoznal z radionavigacijskimi napravami v praksi (NDB in VOR). Tukaj imam kar težave, še dobro da na simulatorju lahko stisneš pavzo in vprašaš inštruktorja kaj za hudiča je mislil 😉 Osvojil sem NDB naslednjič pa me čaka še VOR.

Prejšnji vikend sva šla z Majo na morje in se v nedeljo spraševala kdaj bi šla nazaj, da ne bi bilo kolon pa to… Hmmm “zakvaaaj” pa ne bi šla naslednji vikend po luftu 😉

Obstajalo je več variant, uspela pa je najboljša možna. Dvodnevna odprava s tem da letalo in inštruktor ostaneta z nama (hvala Anže). V petek popoldan iz Brnika na Lošinj. Seveda smo imeli od tam tudi priskrbljen prevoz in ful penzion na Cresu za vse tri (zahvala mojim staršem). V soboto dopoldan vodne aktivnosti, popoldan panoramski let do otoka Molat, da se vsaj malo odkupim staršem. Zvečer pa let nazaj v Ljubljano, ker je bilo za nedeljo napovedano slabo vreme.

Pot proti morju je bila rahlo “makadamska” in “počasna” zaradi vetra – jugo cca. 20 vozlov. Navigacija kr uredu, komunikacija pa malo manj. Pristanek na letališču Lošinj (LDLO) pa porazen. Ko sem mislim, da je čas za prvo ravnanje, sem bil praktično že na tleh. Steza se v prvi polovici vzpenja in ti pri pristanku daje občutek da si višje kot v resnici. Smo pa imeli nato čudovito popoldne in večer, tako da je bilo dovolj časa za “briefing” 😉

V soboto popoldan najprej oddal načrt poleta za panoramski let (Lošinj – Ilovik – Molat – Ilovik – Lošinj) in polet proti domu (Lošinj – Osor – Cres – Lovran – GEMKA – Ilirska Bistrica – Laze – Medvode – Brnik). GEMKA je ena od zračnih točk, kjer prečkaš mejo. Vreme je bilo optimalno in panoramski let je uspel super. V komunikaciji pa še vedno nesamozavesten. Zvečer pa proti domu, čez morje ob sončnem zahodu in pristanek praktično ponoči v lučkah. Ko prižgejo lučke na Brniku za tvoj pristanek je pa občutek PRICELESS!

Z dvema besedama: popolen vikend!

Minila sta dva meseca od zadnjega leta. Daljši premori niso ok in to smo že predelali. Ampak poletja in morja se pač ne sme izpustiti. Važno da je želja po letenju še vedno na višku.

Ker je minilo toliko časa, je bilo edino logično, da se naredi nekaj šolskih krogov in kakšno imitacijo odpovedi motorja. Sem rabil dobrih 20 minut oziroma nekaj touch & go, da je bilo letenje nekako v mejah normale. Inštruktor (Anže) mi nato pokrije inštrumente in pravi: leti po občutku. To mi je šlo presenetljivo dobro in samozavest je takoj zrasla. Še dve fotki, vzeti iz video posnetka:

V zadnjem času sem se veliko pripravljal na izpit iz teorije, pa zgleda da vseeno premalo. Sam izpit traja 3 ure in zajema vsa področja, ki smo jih v šoli predelali in tudi posamično preverili znanje. Ker pa sem bil “furjast” mi je enega od devetih izpitov uspelo zbrati manj kot 75% 🙁 Zato bom moral “samo” tega še enkrat opravljati. Aja padel sem na osnove teorije letenja, se pravi na teoriji teorije 😉 EPIC FAIL!

V praksi pa je precej lepše. Zadnjič smo naredili eno ruto do Triglava in vmes preleteli Bled, Bohinjsko jezero, Sedmera jezera… Kot potnik se mi je pridružil gospod iz Argentine, po rodu slovenec, ki je po 55 letih prvič v Sloveniji. Bil je res lep dan, razgled pa še lepši.

Včeraj pa sva šla z inštruktorjem (Anže) na malo daljšo ruto, ki je vodila iz Brnika proti Novemu Mestu, Cerklje, Celje in potem nazaj čez Tuhinjsko dolino do Kamnika in Brnik. Prvič sem se dotaknil tal v Novem Mestu in Celju. Do Grosuplja je bilo vse ok, ker mi je teren poznan in od Tuhinjske doline do Brnika tudi. Vmes pa “rahla” zmeda. Sem se pa veliko naučil. Pred odhodom bo potrebna vizualizacija rute – “google earth”, ker je moje poznavanje Slovenije iz zraka zelo slabo 😉 Bolj moram biti pozoren na višino, da ne skačem za 500ft gor dol in na navigacijskem logu bom imel povdarjene smeri “headinge” med točami, da ne bom zgrešil naslednjo točko za več kot par stopinj 😉 Oh ja, še dobro da imam najboljšega inštruktorja!

Počasi prihajam v zadnjo fazo moje poti “kako postati pilot”. Moje šolanje se bo intenzivno nadaljevalo z rutnim letenjem pri katerem bomo še uporabili radionavigacijske inštrumente. Ob primernem vremenu pa tudi že sam na krajšo ruto. Med tem pa upam da dobim nov termin za teoretnični izpit.

Da bom lahko letel tudi izven meja Slovenije je potrebno opraviti poseben izpit iz letalske frazeologije. Zato se je potrebno udeležiti tečaja, ki ga je v našem primeru vodila Alenka Kukovec, avtorica knjige How do you read (me).

Izpit je bil sestavljen iz ustnega in pisnega dela, pri katerem je bila ga. Kukovec kontrolor, jaz pa sem bil seveda v vlogi pilota. Ker imam že nekaj malega prakse je zadeva kar tekla z manjšimi popravki. Imel sem ATC clearance, position reporting, distress message. Pisni del je bil kar obsežen in je dejansko pokrival vsa poglavja, ki smo jih na tečaju predelali. Tudi pisni del je takoj popravila in tudi tukaj je bila ena manjša napaka, tako da sem izpit opravil z 98 procenti.

Formula za uspešno opravljen izpit bi bila naslednja: odleteti vsaj 20ur, udeležba na tečaju, nakup knjige, domače ponavljanje s pomočjo knjige in priloženih CDjev.

No pa je prišel dan mojega prvega samostojnega leta. Ta zadeva ima tudi svoj izraz – laširanje. Ne me spraševat iz kje izvira in zakaj tak ime – pojma nimam.

Že začetek je bil zanimiv, ko mi reče inštruktor (Anže), da naj naredim predpoletni pregled in nato taksiram do hangerja (sam), kjer sem ga potem pobral. To hitro pozabim, ko greva v luft in trenirava odpovedi motorja in točke dotika pri pristankih. Nato pa inštruktor spet preseneti in reče kontrolorju: “request full stop for crew change” pa pol še “this will be a student first solo flight”. Po domače to pomeni, da sva šla nazaj parkirat, kjer je inštruktor iztopil iz letala. Jaz pa sem moral nazaj v luft in narediti en šolski krog – SAM!

Nič strahu, trema pa neverjetno velika. Pri sami izvedbi sem bil dokaj suveren in s tem dobil lepo potrditev za odlično opravljeno delo mojih dveh inštruktorjev. V zadnjem času tudi jaz nisem več iskal inštruktorjevih potrditev za vse moje odločitve pri samem letenju. In zato ni bilo občutka, da na moji desni sploh kdo manjka. Seveda nisem razmišljal o tem, kaj če mi motor odpove in podobne zadeve. Sem se pa celo pot naglas sam s sabo pogovarjal – ful haha, ko zdej poslušam.

Dan po laširanju se še vedno evforičen in vzhičen in vesel k pušlc! Dejstvo je, da ne znam opisat vse občutke, ampak se po laširanju spremeniš. Tko nekako kot takrat ko iz fantka postaneš dec 😉 Pa da ne bo pomote ne govorimo o “mačo” sindromu.

Seveda sem svoj prvi samostojni let tudi posnel: